Morski kajak, razvoj in oprema
Morski
kajak se tudi pri nas bolj in bolj uveljavlja kot prostočasna
dejavnost, ki nam v današnjem času nudi še kako potrebno vez z
naravo in je odlična protiutež 'civilizaciji'. Seveda ne moremo
govoriti o neki množičnosti, saj je sam šport preveč dolgotrajen
in navidez celo monoton za širšo publiko, na srečo pa nam to
zagotavlja, da z morskim kajakom ne bomo nikoli čakali v vrsti.
Kajak
sam, so prvi uporabljali Inuiti in Aleuti pred dobrimi 4000 leti in
je bil vedno lovski čoln. Paradoksalno ga danes večinoma
uporabljamo kot transportnega, oziroma kot sredstvo za premagovanje
velikih razdalj na morju. Prvi kajakaši pa so ga uporabljali tiho in
hitro, na kratke razdalje, v sovražnih razmerah ledeno hladnega
morja, kjer so prežali na tam živeče živali. Bili so zelo uspešni
lovci, ki so z mesom svojega plena nasitili družine, s kožami pa
oblekli ne samo sebe ampak tudi ogrodja novih kajakov, ki so jih
izdelovali iz materialov, ki so jim bili na voljo – naplavljenega
lesa, kosti, usnjenih vrvi itd. Za transport ljudi in surovin so
uporabljali druge tipe čolnov, naprimer baidarko, ki se danes spet
pojavlja v modernejši izvedbi nekaterih proizvajalcev in je
stabilnejša od kajaka in zmore prepeljati večja bremena. Pogosto so
se v baidarki prevažale cele družine.
Za
rekreacijo in turizem se v tej zgodnji fazi ljudje pač niso zanimali
in tako je moral kajak počakati kar nekaj časa, da ga je pustolovec
John MacGregor, bolj poznan kot Rob Roy, sredi 19. stoletja v Angliji
začel uporabljati iz užitka, ne pa iz nuje. Leta 1866 je svoja
doživetja izdal v knjigi 1000 milj v Rob Roy kanuju. Šlo je seveda
za kajak, saj je uporabljal dvolistno veslo, veliko pa je s svojim
'kanujem' tudi prejadral. Njegovo vodilo je bilo, da smo s hojo
omejeni z vsako reko in morjem, v jadrnici z vsako plitvino in
kopnim, v kanuju pa je mogoče veslati, jadrati, ga nositi ali vleči
preko kopnega in vode.
Na
našega Rob Roya smo slovenci potem morali počakati še skoraj sto
let, ko sta se na Jadran prvič dokumentirano podala g. Karlo
Kocjančič in g. Albert Stavžik. Da prav ste prebrali, takrat so
bili kajakaši še gospodje. Leta 1934 sta s Klepperjevim zložljivim
kajakom potovala od Boke Kotorske do Rogoznice, prigode pa je kasneje
objavil Naš rod. Tako sta začela serijo 'ludih slovencev', ki so
praviloma v paru, kasneje pa tudi sami, veslali po Jadranu. Žal so
se v spominu javnosti ohranila samo tista potovanja, ki so bila
popisana v časopisih in revijah. Leta 2003 sem bil z Andrejem
Predinom ml. del take naveze. Od Korčule do Kraljevice sva
preveslala približno 450km in za najino takratno (ne)izkušenost se
je odprava zelo dobro iztekla. Ob primerjavi z ostalimi, pa najini
kilometri precej izvodenijo. Omenimo nekaj takih potovanj:
Jure
Čeh in Uroš Hrastnik, 1303km, Igoumenitsa (GR) – Monfalcone (I),
1998;
Marin
Medak, 1400km, Savudrija (HR) – Zakintos (GR), 2010;
Fedja
Marušič, 5000km, Ljubljana – Solkan (seveda čez Savo, Donavo,
Črno morje in Jadran), 2011.
Gore
zapiskov, ki samevajo v dnevnikih ostalih pustolovcev, ki svojih
prigod niso delili z javnostjo lahko samo slutimo. Velikokrat sem se
namreč že pogovarjal s posamezniki, ki na leto ali celo večkrat
letno preveslajo nepredstavljive razdalje, pa o tem ne izve nihče.
O
resnem arhivu zaenkrat še ne moremo govoriti, zagotovo pa lahko
dostopni spletni mediji in socialna omrežja že kažejo širšo
sliko morskega kajakaštva. Tako lahko vidimo, da se je iz udarnih
posameznikov razvila manjša skupnost kajakašev, ki so se prej
odpravljali na nekajdnevna potovanja 'ob zaključku sezone', zdaj pa
so se temu pridružili še vikendi, medtem ko se sezona pravzaprav
nikoli ne konča in se ob primerni opremi nadaljuje tudi pozimi. Ali
kot pravi pregovor – ni slabega vremena, so samo neprimerna
oblačila.
Temelj
opreme morskega kajakaša je seveda morski kajak. Ta se v zadnjih
štirih tisočletjih ni bistveno spremenil, kar je še en kompliment
staroselcem. Dolžina je nekje od 4,5 do 6m, pri nas večinoma dobrih
5m, širina pa od 50 do 60cm. Razmerje med dolžino in širino odloča
o končni in potovalni hitrosti, oblika kalupa pa o stabilnosti in
agilnosti kajaka. Krov je funkcionalen, z obodnimi vrvicami za katere
se lahko držimo ob reševanju in elastikami za shranjevanje
rezervnega vesla. Čiste linije ne lovijo vetra in valov. Nekateri
imajo že vgrajen kompas, ki je spet pogreznjen v obliko krova in
tako zaščiten pred poškodbami. Ker so kajaki namenjeni potovanju
imajo seveda vodotesne komore v kljunu in repu, v katere lahko
dostopamo skozi odprtine na krovu. Volumen povprečnega kajaka
sprejme več prtljage, kot bi si je želeli vleči s sabo. Pravila so
enaka kot pri potovalnem kolesarjenju – s seboj lahko vzamete kar
želite, vendar boste morali to težo poganjati z lastno močjo. In
čeprav je to relativno enostavno, ko že drsite po vodi, ne gre
pretiravati, saj z dodatno težo pride večji ugrez (manjša
potovalna hitrost) in zmanjšana sposobnost manevriranja. Pri
manevriranju pride do izraza tudi oblika kalupa in ukrivljenost
kljuna in repa (rocker), podobno kot pri smučeh, surf deskah ipd..
Kajaki z večjo ukrivljenostjo se lažje obračajo in zavijajo in
praviloma zato ne potrebujejo krmila, velikokrat pa imajo skeg. Skeg
je pogrezljiv smernik, ki nam omogoča veslanje bočno na veter ali z
vetrom, če je spuščen do konca. Krmilo pa potrebujejo predvsem
daljši in v vodi bolj plosko ležeči kajaki, ki ne zavijejo hitro
vendar zato toliko bolje držijo smer. Upravljanje krmila je zelo
enostavno saj je zvezano s pedali, ki so istočasno tudi opore za
noge. Spuščenost skega nastavljamo z drsnikom, ki je nameščen ob
prirobnici in zahteva nekaj več občutka in izkušenj z veslanjem v
vetru.
V
zadnjem času se je izoblikovalo nekaj tipov morskih kajakov, ki
določajo plovbne karakteristike in namen uporabe. To so rekreativni
ali vstopni, 'rockhopper', ekspedicijski, ultra-hitri morski kajak in
grenlandski kajak.
Rekrativni
morski kajak ima vse prvine morskega kajaka, le da je krajši in
širši. Je bolj stabilen in je idealen za prvi stik s športom,
družinske člane in krajše garaže. Napreden morski kajakaš ga zna
ceniti zaradi njegove okretnosti in je za svojo nižjo ceno
pravzaprav neprecenljiv, saj ko ga enkrat imate, niste več pešec
ali plavalec, pač pa kajakaš.
Rockhopper
je morski ekvivalent rodeo kajaka na divjih vodah. Ima zelo velik
roker in plosko dno, tako da se izredno hitro obrne (zavije). To je
še kako koristno pri surfanju na valu ali pri odkrivanju zelo
razčlenjene obale. Slabše se obnese pri dolgih potovanjih, vendar
še vedno dovolj dobro, da je lahko edini kajak, ki ga imate.
Ekspedicijski
kajak ustreza klasični predstavi morskega kajaka. Nosi lahko ogromno
opreme, je hiter in odporen na valove in veter. Primeren je za
večdnevna potovanja z veliko prtljage.
Ultra-hitri
kajak ima značilen visok in navpično odsekan kljun ter krmilo.
Vodna linija je enaka celotni dolžini in njegova potovalna hitrost
je bistveno višja od ostalih morskih kajakov. Vsi novi časovni
rekordi so bili postavljeni z UH kajakom, okrog Irske in Avstralije
naprimer.
Grenlandski
kajak v sodobni izvedbi posnema prve kajake. Ima zelo majhen volumen
in je odličen za različne vrste eskimskih obratov. Poleg teh je
primeren še za dnevne izlete z malo prtljage. Število uporabnikov
že nekaj let strmo narašča. Vesla se z grenlandskim veslom, o tem
in drugi opremi pa v naslednji številki.
gz
Ni komentarjev:
Objavite komentar