sobota, 20. december 2014

Morski kajak – zlagana svoboda in morske pošasti, 3.del članka iz revije Kajak & Kanu

 Morski kajak, 3. del - zlagana svoboda in morske pošasti

Vem, naslov je res malo pretenciozen, ampak zdaj, ko že imam vašo pozornost, se pogovorimo malo o svobodi. Najprej sem o svobodi slišal v zgodovinskem učbeniku, potem v reklami teleoperaterja, ki mi je tik pred tem skrivaj zvišal mesečne stroške in naposled v reportaži o morskem kajaku. Tako sem potem nekaj časa povsem svobodno potoval v morskem kajaku, dokler me ni prešinilo – morski kajak ni svoboda, ampak diktatura. Diktatura časa, prostora, telesa in še česa.

Čeprav si za kajak vzamemo veliko časa, ga vseeno nimamo neomejeno. Omejujejo nas sezona, dopust in na koncu še dolžina dneva. Prostor, čeprav reka, jezero, morje in ocean, je za kajakaša v tem delu sveta zreduciran na obalni pas, tistih par sto metrov, ki si jih delimo z napihljivimi blazinami, ker pisec pomorskega zakona ni upošteval možnosti tako učinkovitega čolna na vesla.
Telo, naš motor, slej ko prej potrebuje počitek. Za dolgotrajno poganjanje kajaka mora delovati temu primerno bolj varčno. Zaloge vode in hrane, ki jih imamo s seboj, spet niso neusahljive. Oprema lahko odpove, vreme se lahko poslabša. Seznam dejavnikov tveganja je večji in večji, svoboda pa manjša in manjša. Vendar si lahko na koncu vzamemo vso svobodico, ki nam je še ostala, in se izobrazimo tako, da je ovir čim manj.

In če začnemo kar pri sebi, je prva na vrsti tehnika. Na začetku o tehniki v morskem kajaku nisem veliko razmišljal, vendar boljša tehnika pomeni enako razdaljo z manj napora ali pa daljšo razdaljo v enakem času. Tako so na boljšem tako tisti, ki želijo bolj sproščeno preveslati določeno razdaljo, kot tudi tisti, ki bi radi izboljšali nek rezultat. Osnovni zavesljaj izvira iz kajaka na mirnih vodah, le da ga v morskem kajaku želimo izvesti v različnih pogojih. Ker pa se ne premikamo vedno naravnost in čim hitreje, so zelo pomembni tudi ostali tehnični elementi – izplutje, pristajanje, obračanje, ustavljanje, krmarjenje, bočno premikanje, opore in reševanje. Seveda ni naključje, da so ti elementi zahtevani tudi v sistemu 'Barvnih vesel' (in v vseh drugih sistemih ocenjevanja). Predstavljajo namreč trden temelj za kajakaševo varnost in kasnejšo nadgradnjo v bolj zahtevnih pogojih.
S paleto zavesljajev naprej, nazaj in v loku lahko kajak ustrezno pospešimo, ustavimo ali obrnemo med premikanjem ali na mestu. Pristanemo in izplujemo lahko na najbolj nemogočih mestih. Pogosto potrebujemo le za stopalo ravnine pod čevljem, pa se lahko varno izkrcamo na kopno. Z izkoriščanjem valov lahko hitreje preveslamo določeno razdaljo, s krmarjenjem spredaj in zadaj pa pustimo kajak teči v natančno določeni smeri.
Kadar se znajdemo v težjih pogojih, z oporami obdržimo ravnotežje ali med gibanjem kajak sunkovito obrnemo, z bočnim zamikom pa se lahko izognemo skali ali drugemu kajakašu. Ob prevrnitvi s tehnično pravilnim reševanjem ne izgubljamo časa in tako zmanjšamo možnost podhladitve. Kadar smo sami (pa ne bi smeli biti), izberemo najhitrejši način samoreševanja, to je kavbojsko reševanje ('cowboy rescue'), pri katerem kajak 'zajahamo' preko repa in se tako premikamo proti sedežu. Kadar zaradi valovanja to ni več učinkovit način reševanja, izberemo raje samoreševanje z napihljivo oporo, ki nam veslo obdrži na površju, to pa nam stabilizira kajak, v katerega lezemo s strani. Pri samoreševanju moramo na koncu izčrpati še vodo, ki je med prevračanjem stekla v sedežni prostor. Temu se lahko izognemo z reševanjem v paru (največkrat 'X-rescue'), pri katerem nam rešitelj najprej izprazni kajak, nato pa ga še pridrži, medtem ko mi lezemo vanj. V primeru izredno hladne vode ali poškodbe reševanega, obstaja še nekaj načinov reševanja, vsem naštetim manevrom pa je skupno to, da jih je treba redno vaditi in ne bi smeli trajati več kot minuto. Najelegantnejši način reševanja ob prevrnitvi je seveda eskimski obrat, ki je v morskem kajaku prav tako enostaven/zahteven kot v kajaku za divje vode. Vaja dela mojstra, potrebno pa je izbrati učitelja, ki bo vso tehniko nazorno pokazal ter prepoznal napake in jih popravil.

Ko smo se tako tehnično in varnostno izobrazili, smo obračunali z našim največjim sovražnikom v morskem kajaku – s samim sabo. Največkrat se v težavah znajdemo predvsem zaradi napačne presoje pogojev, precenjevanja ali dobre stare arogantnosti. In čeprav so me laiki večkrat svarili pred morskim psom, naslednji sovražnik, ki preži na nas, presenetljivo pripada isti vrsti kot kajakaši, le da večinoma pluje v močnejših in hitrejših plovilih. Človek človeku (morski) volk, bi lahko rekli. Vsako leto so gliserji in podobna plovila usodna za plavalce, potapljače, celo jadrnice. Tako tudi kajak nima dobrih kart, pravilo o zadrževanju v obalnem pasu, pa v tej luči dobi vsaj malo smisla. Vse dokler se vam ne posveti, da sta bila tudi nesrečni plavalec in potapljač v tem istem obalnem pasu. V visoki sezoni morje postane prometna džungla, v kateri kajakaš nima kaj iskati.
Nevarnost predstavlja tudi samo okolje, morje s svojimi vremenskimi pojavi, vetrom, vročino poleti ter mrazom jeseni in pozimi. Jadransko morje sicer slovi kot toplo, zaprto in mirno, vendar ima tudi svoje slabe dni in je bilo do zdaj dokumentirano usodno za vsaj dva kajakaša. Veliko več pa se jih je po uspešnem reševanju vpisalo v letna poročila luške kapetanije. Zavedati se moramo, da se vsaka nesreča vpiše tudi v javno dojemanje morskega kajaka in čeprav statistično neznačilna, glede na število kajakašev in pogostost nesreč, zmanjšuje pozitivno podobo vseh kajakašev, ne glede na njihove cilje, opremljenost in izkušenost.

Po tem ko nam je morski kajak odvzel svobodo, denar in varnost, je čas, da nam nekaj da v zameno. Kdor se je odločil, da bo svoj čas (in denar in varnost) vložil v morski kajak, mu zagotovo ni žal. Že samo Jadranskega morja je dovolj, da po njem plujete vse življenje, v vseh mogočih pogojih, sami, s prijatelji, družino, naključnimi 'mimovesločimi' (je to sploh beseda?). Na samotnih straneh otokov, kjer ni cest in stezic, ste lahko popolnoma sami in to v času, ko se podatki o vas samodejno posodabljajo vsako minuto. Ogromno plaž je dostopnih samo s plovilom in kajak je edino izmed njih, ki se ga tako preprosto izvleče na prodnate ravnine ali skalnate police, ki vas prosijo, da na njih prespite. Potem so na vrsti še tuja morja, kjer je kajakaška kultura na veliko višjem nivoju in se lahko brez težav povežete s stotinami somišljenikov, članov samo enega izmed mnogih klubov. Vse pa se začne na domačem morju, tistem toplem in mirnem, ki preko prelivov in prečenj nima meja. Je odprto in veliko in ko ga vzamete za svojega, dobite zraven še modrost tistih, ki so ga preveslali že pred vami. To pa še ni vse, če pokličete zdaj, dobite še svobodo ...

Celo številko najdete na povezavi - December 2014

Ostala članka iz serije: Morski kajak, 1.del in Morski kajak, 2.del.


Gregor Zadravec


Gregor Zadravec

torek, 25. november 2014

Hello dear copaddlers. I've put up a sea kayaking calendar with 13 beautiful pictures that you can order online from Lulu shops in UK, USA, Canada, Germany, Ireland, Italy, France, Netherlands, Spain, Ireland and Switzerland. I hope you like it and have a good paddling in 2015! GET IT HERE!




gz

Mednarodno ocenjevanje in primerjanje standardov EPP v Bohinju - EPP Benchmark 2014, Bohinj, Slovenia

11. oktobra je Slovenska kajakaška zveza v Bohinju gostila letošnji ocenjevalno-primerjalni dogodek, ki so se ga udeležile članice Euro Paddle Pass-a. Ocenjevanje je potekalo v treh disciplinah: morski kajak, kajak na mirnih in kajak na divjih vodah, kandidati pa so opravljali tretji nivo, modro veslo. Tehnični del je bil zelo uspešen, saj je na mirni vodi modro veslo pridobilo šest od sedmih kandidatov, svoje znanje pa so predstavili na Bohinjskem jezeru. Divjevodaši so veslali na Savi Dolinki, kjer so bili uspešni štirje od petih kandidatov. Morski kajakaši so svoje znanje pokazali na slovenski obali, vsi trije kandidati so najprej na premirnem morju za tretji nivo, pogojno opravili s tehničnimi elementi, kasneje pa so v okviru dolgoročnega preverjanja že pridobili modro veslo.


Skupaj z ocenjevalci iz drugih držav, ki so bili tokrat v vlogi opazovalcev, smo se strinjali, da so Barvna vesla razvila pričakovano znanje, glede na nivo, ki se ga ocenjuje in se lahko tako naši kandidati postavijo ob bok kandidatom iz drugih držav članic EPP. Za pozitivno izkušnjo gostov pa je poskrbelo tudi vreme, slovenska narava in ekipa Hostla pod Voglom. Zahvaljujemo se tudi vsem domačim kandidatom, ocenjevalcem in opazovalcem, ki so si vzeli čas in tako omogočili izvedbo ocenjevanja.


gz



četrtek, 12. junij 2014

Hydromagazin articles

V novem Hydromagazin-u sta izšla članka o slovenskih jezerih (Slovenian lakes) in obali (Slovenian coast), ki ju lahko na blogu preberete v angleščini.

You can read about the Slovenian lakes and Slovenian coast in the new Hydromagazin . Follow the links to read the english version of the articles.




gz

ponedeljek, 9. junij 2014

Morski kajak, oprema - 2.del članka iz revije Kajak & Kanu

Morski kajak, oprema - 2.del

Pomembne so izkušnje in ne oprema, pravijo izkušeni. Ali pa tisti, ki jim brezpogojno zaupajo. Vsi ostali, vključno z mano, smo šli na svoji poti po tako imenovani učni krivulji, ki ima tudi svojo senco in sicer nakupovanje opreme. In če ne pazimo, se ta senca zlahka eksponentno zašili navzgor, kljub temu, da se je učna krivulja že zdavnaj nehala vzpenjati. Potem se ure in ure pogovarjamo o opremi namesto o doživetjih, doma pa imamo muzej navtične tehnike. Izkušeni pa medtem veslajo (veslamo?) naprej in to s katero koli opremo.

Seveda ima potrošnik v nas pravico izbirati, kam bo vložil svoj denar, na srečo pa je oprema pri morskem kajaku že tako napredna, da bomo po tehtnem premisleku težko brcnili povsem v prazno. Tudi če ne izberemo najboljše za svoje potrebe, je verjetno dovolj dobra za kvalitetno preživeti čas na morju. Če se vrnemo na kajak, ne glede na tip, izbiramo tudi med materiali, iz katerih je narejen. Vedno popularni in zelo obstojni polietilen je še vedno prva izbira morskega kajakaša pri nas. Ne samo da je najugodnejši, je tudi najbolj trpežen in skoraj neuničljiv. To še kako prav pride na bolj ostrih delih jadranske obale. Slaba lastnost je teža, saj je že prazen kajak skoraj dvakrat težji od žlahtno laminiranega kolega. Vendar se razlika porazgubi, ko ga polno naložimo in ostanejo nam samo še dobre lastnosti. Od polietilena naprej se cena dviguje, teža pa manjša. Steklena vlakna, diolen, kevlar in karbon v različnih kombinacijah določajo trpežnost, togost in ceno. Laminirani kajaki so tako praviloma daljši, hitrejši in bolje oblikovani, vendar moramo biti tudi mi bolje pripravljeni in tehnično podkovani, da bi prednosti sploh izkoristili. To pa zahteva svoj čas in privajanje na opremo in za nekoga pomeni del sezone, za nekoga pa več sezon in v tem primeru je težko pričakovati, da bo tak kajakaš izkoristil prednosti. Vse prevečkrat se gleda na hitrost in težo, pozabljamo pa, da je hiter tisti kajak, v katerem se dobro počutimo, smo sproščeni in stabilni. In če se s težo opreme zelo obremenjujete, pomislite, kaj je bolj smotrno – z večjim denarnim vložkom znižati težo kajaka za kilogram, dva ali pa shujšati za enako težo. Če ste v formi svojega življenja, potem se vam seveda opravičujem, na vsak način si zaslužite najboljše (najlažje, najdražje?). Večkrat pa smo sami sebi šibek člen.

Enako velja za vesla. Poleg materialov izbiramo dolžino in obliko lista. Osnovna oblika je podobna listu vesla za divje vode in s takim veslom veslamo bolj pokončno ob boku kajaka. Dolžina je do 220 centimetrov, z daljšim veslom se vesla nižje nad krovnico, kot pri zavesljaju v loku, list pa je daljši in ožji. Če ne veste, kaj vam bolj ustreza, izberite osnovno obliko dolžine 220 centimetrov, pa boste lahko veslali na oba načina. Če ste nižje rasti ali imate ožji kajak, je lahko veslo še krajše. Da izbira ne bi bila preveč enostavna, so poskrbeli tekmovalci tekem v oceanijskem kajaku, ki s 'surfski' kajaki preveslajo zelo dolge razdalje in pri tem uporabljajo žličke (wing paddle), tako kot mirnovodaši. Žlička ima zagotovo tehnično premoč pred klasičnim veslom, vendar nam ne dopušča malomarnosti in če uporabljamo tako opremo, je še toliko bolj pomembno, da smo tudi sami na višji ravni pripravljenosti. Izbiro tipa vesla pogojuje tudi tip kajaka, saj bo hiter kajak ostal hiter ne glede na veslo, počasen bo pa tudi s hitrim veslom še vedno ril po valu, ki ga sam ustvarja. Veliki povratek pa zadnja leta doživlja grenlandsko veslo, zobotrebec, ki mu ne bi pripisali visoke uporabnosti. Vendar videz vara, saj je tako kot prvi kajaki svoj razvojni višek doseglo že pred 4000 leti in čeprav se zdi, da ne zajame veliko vode, je površina zaradi dolgega lista večja kot pri klasičnem (evropskem) veslu. Odlično se obnese pri močnem vetru, omogoča več načinov eskimskega obrata in je zelo lahko in prožno. Najpogostejši obliki sta zahodno grenlandsko (presek lista ima obliko sploščene elipse) in aleutsko (aktivna stran lista je ploska, pasivna pa konveksna). Prvotno je bilo iz naplavljenega lesa, danes pa lahko izbirate med lesenim, lesenim laniniranim in karbonskim (dvo- in tudi trodelnim). S toliko podatki sem najbrž izdal svojo nagnjenost do grenlandskega vesla, s katerim zadnji dve leti vodim, učim in rešujem turiste, klasično veslo pa uporabljam kot rezervo, ki je med drugim obvezen del opreme morskega kajakaša.

Pa smo pri rešilnem jopiču. Pisanja o tem sem se kar malo bal, saj ne bi rad izlil vsega žolča ob tej temi. Menim, da je jopič nujno potreben, koristen in bi moral biti obvezen, tako kot čelada na divji vodi in rešilni pas v avtomobilu. Zmrazi me, ko vidim fotografije kajakašev, ki se v morskem kajaku razkazujejo brez jopiča in tako morebitnega začetnika ali nepoznavalca zavajajo z iluzijo, da pač ni potreben. In tisti, ki razlagajo, da jim je v jopiču vroče in da ni udoben, bi morali verjetno kupiti ustrezen jopič, zavedati pa bi se morali tudi, da jim ob morebitni nesreči ne bo več vroče, še vedno pa jim bo neudobno. Bog ne daj (Pozejdon, seveda)! Ob tem naši jopiči sploh niso rešilni jopiči (life jacket), ampak plovni pripomočki (personal flotation device), zato se moramo zavedati, da nam ob morebitni nezavesti ne bodo obdržali glave nad vodno gladino. Vsak jopič nam bo dobro služil, od tekmovalnega do divjevodaškega, v primeru, da ga kupujemo na novo za morski kajak, pa bomo verjetno izbrali takega z žepi. Ob nesreči imamo namreč zares pri sebi le stvari, ki jih nosimo na sebi. Praviloma je to piščalka, dokument, mobilni telefon in/ali VHF postaja, 'čelka' ali svetlobna palčka, signalno zrcalo, 'frutabela', kompas, v morsko kajakaškem razvitem svetu pa še signalna raketa in vodotesna beležka ter svinčnik za pisanje seznama 'ne pozabi' ali haikuja o morskem kajaku.

Preostalo opremo imate vsaj deloma že doma, sploh če ste že veslali, kampirali in potovali peš ali s kolesom. Delim jo v skupine obleka, kuhinja, spanje, varnost ter tehnika in navigacija. Obleka se deli na kajakaško in 'civilko', slednje pa je bolj malo. Za veslanje se oblečemo glede na temperaturo vode, aktivna majica z dolgimi rokavi in hlače, anorak s kratkimi rokavi in jakna s kapuco pa že poskrbijo za dovolj možnih kombinacij. Če veslamo celo leto ali v hladnejših vodah, je suha obleka nepogrešljiva. Ne pozabite na glavo, na katero sodijo klobuk ali kapa, sončna očala in krema z zaščitnim faktorjem. Lepo se je z dopusta vrniti z barvo, še lepše je ne dobiti bolezenskih sprememb kože. Dermatologi so si edini, da je sončenje ignorantsko in da se poškodbe kože zaradi sonca tokom življenja seštevajo in se lahko na koncu odrazijo na neljub način, vi pa kakor mislite, da je prav.
V mirnih in toplejših pogojih zadostuje najlonska krovnica, v valovitem in hladnem morju pa neoprenska. Obutev naj omogoča tudi izstop na ostrih skalah. Za bivakiranje ali v primeru vremenskega preobrata moramo vzeti s sabo dovolj rezervne obleke ter dežno jakno in hlače, lahko pa to nadomestimo tudi s kajakaško obleko, čeprav je to manj udobno.
Kuhinja je zelo asketska in vsaj pri meni omejena na gurmanske užitke, ki so pakirani v vrečke. Dehidrirano hrano dobite že v vseh možnih okusih, predpripravljen obrok pa vrelo vodo v celoti vpije, tako da prihranimo vodo, plin in čas. Prav tako vam vrečke ni potrebno pomivati. Če imate drugače uravnoteženo prehrano, vam en teden iz vrečke ne bo prav nič škodil, če pa ne, vas pa tudi teden gurmanstva ne reši. Osebno čas, ki ga ne zapravim s kuho, raje porabim za laži o tem, koliko metrski valovi so bili na prejšnji turi.
Spanje je z napihljivimi blazinami in majhnimi, a toplimi, spalkami lahko zelo udobno. Potrebujete le nekaj ravnine ali drevesi, če prisegate na visečo mrežo. Zaradi manjše vlage je spanje pod drevesi na splošno dobra ideja, saj lahko pomeni razliko med zmrzovanjem in odpiranjem spalke. Če srečate domačine, je nujna komunikativnost, ki vam lahko priskrbi nepričakovan luksuz vodoravne površine, prehrambne dodatke in aktualno vremensko napoved. Običajno so otočani bolj gostoljubni od celinskih rojakov. Šotor se uporablja ob slabem vremenu ali pa če si plažo delite s komarji.
Varnost nam poleg jopiča in signalnih sredstev povečajo že omenjeno rezervno veslo, paket prve pomoči, črpalka za vodo, napihljiva opora za veslo in vlečna vrv. Prva pomoč naj bo prilagojena poškodbam, ki lahko nastanejo v morskem okolju – zvini, zlomi, vreznine, opekline, alergije ... Črpalka za vodo in opora za veslo nam prideta prav pri samoreševanju, čeprav to pomeni, da smo zanemarili prvo pravilo varnosti, da ne veslamo sami. Reševanje v paru ali skupini je namreč boljše in hitrejše, najbolje pa bi bilo, da veslamo vsaj v trojici. Vlečna vrv se uporablja pri vleki onemoglega in še večkrat za sušenje obleke. Če nimate sistema za morski kajak, je dobra tudi reševalna vrv za divjo vodo. V primeru da 'surfate' na valovih ali veslate in rešujete v razburkanem morju, čelada nikakor ni odveč.
Pod tehniko in navigacijo spadajo fotoaparati in kamere, ki postajajo vse manjši in boljši, imajo pa slabo lastnost, da na fotografiji ali posnetku naša junaštva ne izgledajo tako dramatično, kot se jih spomnimo. Dobro je, da tehniko vodotesno zapakiramo in privežemo, saj so lahko izgube zelo čustveno in finančno boleče. Tranzistor vam bo povedal kakšno bo vreme in da so tudi v drugih državah politiki pokvarjeni. GPS je dober pripomoček, vendar ne bi stavil, da bo deloval, ko ga res potrebujete, raje se naučite uporabljati kompas in karto, ki je lahko navtična ali pa tudi topografska, saj kajakaša bolj kot globina zanima relief in poraščenost terena. Karta v vodotesnem ovitku in kompas naj bosta vedno pri roki.

Če ste obsedenec z opremo, potem je morski kajak pravi šport za vas in ko boste naslednjič pakirali za potovanje, do zadnjega ne boste vedeli, ali bo kajak lahko vse pogoltnil ali bo kaj ostalo v avtu. Na srečo je večina teže v hrani in vodi ter se tako z dnevi manjša. Naslednjič pa še o tehniki veslanja, nekaj več o reševanju ter prednostih in nevarnostih morskega kajaka.

Celo številko najdete na povezavi - Junij 2014

Ostala članka iz serije: Morski kajak, 1.del in Morski kajak, 3.del.


Gregor Zadravec

petek, 6. junij 2014

Morski kajak, razvoj in oprema - članek iz revije Kajak & Kanu

Morski kajak, razvoj in oprema

Morski kajak se tudi pri nas bolj in bolj uveljavlja kot prostočasna dejavnost, ki nam v današnjem času nudi še kako potrebno vez z naravo in je odlična protiutež 'civilizaciji'. Seveda ne moremo govoriti o neki množičnosti, saj je sam šport preveč dolgotrajen in navidez celo monoton za širšo publiko, na srečo pa nam to zagotavlja, da z morskim kajakom ne bomo nikoli čakali v vrsti.

Kajak sam, so prvi uporabljali Inuiti in Aleuti pred dobrimi 4000 leti in je bil vedno lovski čoln. Paradoksalno ga danes večinoma uporabljamo kot transportnega, oziroma kot sredstvo za premagovanje velikih razdalj na morju. Prvi kajakaši pa so ga uporabljali tiho in hitro, na kratke razdalje, v sovražnih razmerah ledeno hladnega morja, kjer so prežali na tam živeče živali. Bili so zelo uspešni lovci, ki so z mesom svojega plena nasitili družine, s kožami pa oblekli ne samo sebe ampak tudi ogrodja novih kajakov, ki so jih izdelovali iz materialov, ki so jim bili na voljo – naplavljenega lesa, kosti, usnjenih vrvi itd. Za transport ljudi in surovin so uporabljali druge tipe čolnov, naprimer baidarko, ki se danes spet pojavlja v modernejši izvedbi nekaterih proizvajalcev in je stabilnejša od kajaka in zmore prepeljati večja bremena. Pogosto so se v baidarki prevažale cele družine.

Za rekreacijo in turizem se v tej zgodnji fazi ljudje pač niso zanimali in tako je moral kajak počakati kar nekaj časa, da ga je pustolovec John MacGregor, bolj poznan kot Rob Roy, sredi 19. stoletja v Angliji začel uporabljati iz užitka, ne pa iz nuje. Leta 1866 je svoja doživetja izdal v knjigi 1000 milj v Rob Roy kanuju. Šlo je seveda za kajak, saj je uporabljal dvolistno veslo, veliko pa je s svojim 'kanujem' tudi prejadral. Njegovo vodilo je bilo, da smo s hojo omejeni z vsako reko in morjem, v jadrnici z vsako plitvino in kopnim, v kanuju pa je mogoče veslati, jadrati, ga nositi ali vleči preko kopnega in vode.

Na našega Rob Roya smo slovenci potem morali počakati še skoraj sto let, ko sta se na Jadran prvič dokumentirano podala g. Karlo Kocjančič in g. Albert Stavžik. Da prav ste prebrali, takrat so bili kajakaši še gospodje. Leta 1934 sta s Klepperjevim zložljivim kajakom potovala od Boke Kotorske do Rogoznice, prigode pa je kasneje objavil Naš rod. Tako sta začela serijo 'ludih slovencev', ki so praviloma v paru, kasneje pa tudi sami, veslali po Jadranu. Žal so se v spominu javnosti ohranila samo tista potovanja, ki so bila popisana v časopisih in revijah. Leta 2003 sem bil z Andrejem Predinom ml. del take naveze. Od Korčule do Kraljevice sva preveslala približno 450km in za najino takratno (ne)izkušenost se je odprava zelo dobro iztekla. Ob primerjavi z ostalimi, pa najini kilometri precej izvodenijo. Omenimo nekaj takih potovanj:
Jure Čeh in Uroš Hrastnik, 1303km, Igoumenitsa (GR) – Monfalcone (I), 1998;
Marin Medak, 1400km, Savudrija (HR) – Zakintos (GR), 2010;
Fedja Marušič, 5000km, Ljubljana – Solkan (seveda čez Savo, Donavo, Črno morje in Jadran), 2011.
Gore zapiskov, ki samevajo v dnevnikih ostalih pustolovcev, ki svojih prigod niso delili z javnostjo lahko samo slutimo. Velikokrat sem se namreč že pogovarjal s posamezniki, ki na leto ali celo večkrat letno preveslajo nepredstavljive razdalje, pa o tem ne izve nihče.

O resnem arhivu zaenkrat še ne moremo govoriti, zagotovo pa lahko dostopni spletni mediji in socialna omrežja že kažejo širšo sliko morskega kajakaštva. Tako lahko vidimo, da se je iz udarnih posameznikov razvila manjša skupnost kajakašev, ki so se prej odpravljali na nekajdnevna potovanja 'ob zaključku sezone', zdaj pa so se temu pridružili še vikendi, medtem ko se sezona pravzaprav nikoli ne konča in se ob primerni opremi nadaljuje tudi pozimi. Ali kot pravi pregovor – ni slabega vremena, so samo neprimerna oblačila.

Temelj opreme morskega kajakaša je seveda morski kajak. Ta se v zadnjih štirih tisočletjih ni bistveno spremenil, kar je še en kompliment staroselcem. Dolžina je nekje od 4,5 do 6m, pri nas večinoma dobrih 5m, širina pa od 50 do 60cm. Razmerje med dolžino in širino odloča o končni in potovalni hitrosti, oblika kalupa pa o stabilnosti in agilnosti kajaka. Krov je funkcionalen, z obodnimi vrvicami za katere se lahko držimo ob reševanju in elastikami za shranjevanje rezervnega vesla. Čiste linije ne lovijo vetra in valov. Nekateri imajo že vgrajen kompas, ki je spet pogreznjen v obliko krova in tako zaščiten pred poškodbami. Ker so kajaki namenjeni potovanju imajo seveda vodotesne komore v kljunu in repu, v katere lahko dostopamo skozi odprtine na krovu. Volumen povprečnega kajaka sprejme več prtljage, kot bi si je želeli vleči s sabo. Pravila so enaka kot pri potovalnem kolesarjenju – s seboj lahko vzamete kar želite, vendar boste morali to težo poganjati z lastno močjo. In čeprav je to relativno enostavno, ko že drsite po vodi, ne gre pretiravati, saj z dodatno težo pride večji ugrez (manjša potovalna hitrost) in zmanjšana sposobnost manevriranja. Pri manevriranju pride do izraza tudi oblika kalupa in ukrivljenost kljuna in repa (rocker), podobno kot pri smučeh, surf deskah ipd.. Kajaki z večjo ukrivljenostjo se lažje obračajo in zavijajo in praviloma zato ne potrebujejo krmila, velikokrat pa imajo skeg. Skeg je pogrezljiv smernik, ki nam omogoča veslanje bočno na veter ali z vetrom, če je spuščen do konca. Krmilo pa potrebujejo predvsem daljši in v vodi bolj plosko ležeči kajaki, ki ne zavijejo hitro vendar zato toliko bolje držijo smer. Upravljanje krmila je zelo enostavno saj je zvezano s pedali, ki so istočasno tudi opore za noge. Spuščenost skega nastavljamo z drsnikom, ki je nameščen ob prirobnici in zahteva nekaj več občutka in izkušenj z veslanjem v vetru.
V zadnjem času se je izoblikovalo nekaj tipov morskih kajakov, ki določajo plovbne karakteristike in namen uporabe. To so rekreativni ali vstopni, 'rockhopper', ekspedicijski, ultra-hitri morski kajak in grenlandski kajak.
Rekrativni morski kajak ima vse prvine morskega kajaka, le da je krajši in širši. Je bolj stabilen in je idealen za prvi stik s športom, družinske člane in krajše garaže. Napreden morski kajakaš ga zna ceniti zaradi njegove okretnosti in je za svojo nižjo ceno pravzaprav neprecenljiv, saj ko ga enkrat imate, niste več pešec ali plavalec, pač pa kajakaš.
Rockhopper je morski ekvivalent rodeo kajaka na divjih vodah. Ima zelo velik roker in plosko dno, tako da se izredno hitro obrne (zavije). To je še kako koristno pri surfanju na valu ali pri odkrivanju zelo razčlenjene obale. Slabše se obnese pri dolgih potovanjih, vendar še vedno dovolj dobro, da je lahko edini kajak, ki ga imate.
Ekspedicijski kajak ustreza klasični predstavi morskega kajaka. Nosi lahko ogromno opreme, je hiter in odporen na valove in veter. Primeren je za večdnevna potovanja z veliko prtljage.
Ultra-hitri kajak ima značilen visok in navpično odsekan kljun ter krmilo. Vodna linija je enaka celotni dolžini in njegova potovalna hitrost je bistveno višja od ostalih morskih kajakov. Vsi novi časovni rekordi so bili postavljeni z UH kajakom, okrog Irske in Avstralije naprimer.
Grenlandski kajak v sodobni izvedbi posnema prve kajake. Ima zelo majhen volumen in je odličen za različne vrste eskimskih obratov. Poleg teh je primeren še za dnevne izlete z malo prtljage. Število uporabnikov že nekaj let strmo narašča. Vesla se z grenlandskim veslom, o tem in drugi opremi pa v naslednji številki.


Celo številko najdete na povezavi -  April 2014

Ostala članka iz serije:  Morski kajak, 2.del in Morski kajak, 3.del.

gz

Barvna vesla, članek v reviji Kajak & Kanu

Barvna vesla

Če niste ravno priveslali s samotnega otoka, kjer ste prebili zadnjih nekaj let, ste za Barvna vesla gotovo že slišali. Verjetno ste si na spletni strani Kajakaške zveze Slovenije celo prebrali, da je to petstopenjski sistem ocenjevanja tehnične pripravljenosti kajakaša. Na ogledu katere izmed tekem se vam je v rokah mogoče znašel letak, ki vam je pojasnil, da so stopnje pri nas označene z barvami, ki jih osvajate od rumenega in zelenega začetnika, preko modrega kompetentnega, do rdečega naprednega kajakaša in na koncu vse do črnega eksperta. Vsi tisti, ki pa v svet kajaka samo pomolijo nos v obliki enournega vodenega veslanja, pa že osvojijo prednivo, belo veslo, ki pomeni dober štart v odlično zastavljen sistem, bistveno boljši od štarta, ki smo ga imeli samouki v preteklosti, medtem ko smo po brzicah plavali za svojo opremo. Sistem vas ne samo nauči veslati, temveč vam privzgoji tudi skrb do okolja, poveča varnost in vas poveže s somišljeniki po evropskih državah članicah sistema Euro Paddle Pass (EPP).

Sistem seveda ni namenjen samo samoukom. Najtrši izmed njih, se bodo še vedno veslanja lotevali sami in si tako podaljševali učni proces. Pametnejši si bodo izbrali učitelja ali šolo kajaka, ki jih ne manjka, po novem jih je pa tudi že kar nekaj kvalificiranih za ocenjevanje začetnih nivojev. Veliko koristi so s sistemom pridobili vsi rekreativci, ki so ali prestari za tekmovalni šport ali pa jih to niti ne zanima. Prvi in drugi nivo, rumeno in zeleno veslo torej, nauči začetnika solidnih osnov. Rumeno veslo je mogoče opravljati v kanuju, kajaku za divje vode, mirnovodašu, morskem kajaku itd. Zeleno veslo že loči med kajakom in kanujem, saj je tehnika že bolj specifična in gre za pripravo na tretji nivo, modro veslo. Na tej stopnji govorimo o kompetentnem kajakašu, ki se brez težav vključuje v vodene izlete, šole in spuste. Pomembno je tudi to, da se modro veslo deli na discipline in da je imel kajakaš dovolj časa, da se je na to pripravil in si potrdil, da ga neka disciplina res zanima. V tej disciplini se bo lahko razvijal naprej vse do črnega vesla, če bo to želel. Ne gre pa zanemariti dejstva, da s tem ko vemo, da obstajajo še druge discipline, naraste tudi verjetnost, da se bomo z njimi ukvarjali. Najbrž ne na enako visokem nivoju, pa vendar, zakaj bi se omejevali na eno disciplino, če lahko doživimo nekaj novega povsod kamor gremo. Na morju veslamo v morskem kajaku, na jezeru odprti kanu ali kajak za mirne vode, ob divji vodi pa kajak za divje vode. Osnove tehnike so namreč univerzalne, ostalo pa v mejah naše domiselnosti in ko z malo distance pogledamo na sistem, vidimo mozaik kanuizma in kajakaštva, ki nas čaka.

Tako kot so discipline del kajakaškega športa, tako so Barvna vesla del EPP sistema, ki se je začel v Evropi graditi pred desetimi leti, Slovenija pa je bila ena od ustanovnih članic. Nastal je iz potrebe primerljivosti znanj kajakašev, ki dobijo s tem tudi možnost, da svoje znanje dopolnijo v drugih državah. Tako ni več vprašanje kako dober je nekdo, temveč se na podlagi doseženega nivoja enostavno vključi v proces vadbe ali voden izlet. Nekatere države so šle še dlje in za izposojo opreme zahtevajo določeno kvalifikacijo, s tem pa zmanjšajo možnost poškodb kajakašev in izgube ali uničenja opreme.
Sistem se ni postavljal z nule, temveč je oprt na že prej razvite in v praksi uspešne modele usposabljanja in izobraževanja. Znanje in izkušnje članice prinašajo v discipline, ki jih same uspešno predstavljajo. Ogrodje tehnike in zahtev se potem znotraj temeljne skupine (core group) poenotijo in rezultat je 'framework', ki ga članice uporabljajo pri svojem delu. Framework oziroma tehnično ogrodje še ni samo po sebi standard. Standarde določa vsaka država po svoje, glede na svoje okolje in potrebe, edini pogoj je, da so standardi vsaj tako visoki, kot je to določeno v ogrodju. Nekatere države potem dodajo tehnične prvine ali reševanje in podobno, da se njihov državni standard prilagodi okolju. Seveda pa temeljna skupina skrbi za to, da se ohrani pet nivojev, ki naraščajo sorazmerno. Letno se skupina sestane približno dvakrat, prvič na sestanku, kjer se urejajo teoretične zadeve, drugič pa na primerjalnem dogodku (benchmark event). Takrat se teorija prelije v prakso, država gostiteljica poskrbi za kandidate, ki jih potem skupaj ocenjujejo ocenjevalci iz vseh držav EPP. S tem se na terenu odpravljajo napake, vpeljuje se boljša praksa, bodoči ocenjevalci pa so prisotni kot opazovalci in sogovorniki v debati. Slovenci smo bili do zdaj prisotni na primerjanju v Angleseyu in Copenhagnu, jeseni pa ga bomo organizirali pri nas in sicer na nivoju modrega vesla v disciplinah, ki jih lahko ocenjujemo in seveda organiziramo, glede na naše razmere. Pravkar teče proces zveznih primerjalnih dogodkov, ki bo pokazal v katerih disciplinah imamo dovolj zainteresiranih kandidatov. Tako smo morski kajak že ocenjevali v okviru prvega primerjalnega dogodka pri nas, posledično imamo v Sloveniji tri nove morske kajakaše z modrim veslom, ki so tudi prvi trije modri v Sloveniji nasploh, ne glede na disciplino. Trije modreci, torej :) Upam, da jih bo jeseni še več, poleg morskega kajaka pa pride v poštev še kajak na divjih in mirnih vodah, morda pa tudi slalom in spust.

Če primerjam izhodišče za uvedbo takega sistema pri nas, z drugimi državami, so seveda številne razlike. Najceneje so jo odnesle države, ki so podoben sistem že imele, sploh Velika Britanija. Njihov petstopenjski sistem zvezdic (BCU Star system) je brand sam po sebi in zato je tudi eden od temeljev EPP sistema. Njihovi kajakaši se s sistemom identificirajo in ga imajo skoraj za statusni simbol. To gre pripisati številčnosti in tradiciji. Drugi, ki pristopajo na novo (Finska) ali si želijo bolj pregledno urediti stari sistem (Nemčija), imajo seveda več dela. Dejavnikov je kar naenkrat več in treba je najti rešitve, ki so pogodu tako končnim uporabnikom, kajakašem, kot tudi ponudnikom izobraževanj, učiteljem kajaka in ocenjevalcem. V tem primeru je skoraj lažje postaviti nov sistem, kot drastično spreminjati starega. V takem položaju se je znašla tudi Slovenija, ki pa od prej ni imela sistema, ki bi rekreativca ali netekmovalca uvrstil na vrednostno lestvico. Tako so bili kajakaši odvisni od tega po kako kvalitetnem učnem programu so se izobraževali v šoli kajaka. Če so potem prehajali iz šole v šolo, so se bili primorani upirati na grobe opise kot so začetnik, napredni kajakaš in podobno. Tukaj Barvna vesla prinašajo več reda, skupaj z izobraževanjem učiteljev in ocenjevalcev (ki so velikokrat ista oseba) pa se enoti tudi program šol kajaka.

Veliko vlogo pri popularizaciji sistema ima obveščanje in osveščanje in glede tega sodi Slovenija v sam vrh EPP. Do zdaj smo pripravili izkaznice, letake in zgibanke za kandidate ter navodila za ocenjevanje in predavanja za učitelje in ocenjevalce. Lani je Šport TV (Lebar in Peternel) posnel šest prispevkov v okviru oddaje Kajak Kanu Magazin, ki predstavijo sistem in vsako disciplino posebej. To pa je nekaj kar si na takem nivoju do zdaj še niso 'privoščile' niti večje članice EPP. Blizu je Finska, ki je za promocijo posnela kratek prispevek, ostale članice pa uporabljajo druge kanale, predvsem splet. Z obveščanjem smo tako v dobrem letu prešli fazo 'Kaj so to Barvna vesla?' in vstopili v fazo 'Kdaj lahko pridobim modro veslo?'. Zato bodo Barvna vesla prisotna tudi v okviru akcije Voda za vedno, na Ljubljanici in v Solkanu bo možno opravljati nivoje do zelenega vesla in se tako že delno pripraviti na modro veslo. To je za vse, ki v projektu sodelujemo velika spodbuda in potrditev, da smo na pravi poti, zato upam da se v čim večjem številu vidimo naprej na Vodi za vedno, potem pa širom rek, jezer, morja, disciplin in barv vesel. 


Celotna številka je na tej povezavi - April 2014

gz

petek, 23. maj 2014

Slovenian coast

Slovenia has a coast that's approximately 46km long. The bad news is if every Slovene decides to go to the seaside, you'll have to take turns to get in the water. But not everybody likes the sea so Iv'e always had enough space to launch my sea kayak. Good news? I can paddle the whole national coast in one day and I know a guy that did it twice. You would have to visit Bosnia or Monaco to top that result. Useless statistics aside, although it's short it has enough potencial to plan a weekend trip or a day trip if you're already in the country paddling somewhere on a river or lake.



Sea kayaking has been gaining popularity in Slovenia in the last few years. Previously sea kayakers were not organized and every beginner that took up the sport felt like he was the only person in the country to have such ambitions. Nowadays with social networks the scene is getting bigger and more connected. Infact as I write that I can see fresh post from my paddling colleagues that decided to take advantage of the nice weather this weekend. There are few providers that offer technical training for sea kayakers that want to improve their skills and want to be assessed by Euro Paddle Pass standards. Euro Paddle Pass makes it possible to obtain knowledge that is equal to paddlers in other countries.



If you would like to explore the whole coast you should start in Debeli rtič, the most northern part of the coast. The road will take you to a small cove above the peninsula. From here you can explore the Italian coast further north, but you'll soon hit the industrial part of Gulf of Trieste (Tržaški zaliv) so it's better to head south to Ankaran. You can easily climb out of your kayak in every city to take a break and cruise the old town before you continue. You won't escape the industry here either as the next city is Koper with its port. Make sure you stay away from the port and cross to Izola safely. Once you pass the marina the more isolated stretch begins, first with the natural reserve of Strunjan with its cliffs and the first salt pans Strunjanske soline). After a few smaller holiday resorts and camps you'll see a peninsula with a church and the old town of Piran spreading down to the shore. The small concrete plate? with stairs can be used to 'park & go'. If you climb up to the rampart? you might spot dolphins on the open sea. But if not you'll at least be able to see where you came from and what lies in front of you. The land that you see southwest of Piran is already Croatian Savudrija. As you continue down the coast you will come to Portorož. Portorož is more touristy with bigger hotel complexes. Once you pass the marina at Lucija you should see the channel of salt pans of Sečovlje around the corner. There's a small museum dedicated to the craft of producing salt by trapping the sea and letting the water evaporate. You can buy a package of salt there if you feel you don't have enough of it on your clothes and gear. The specialty of the salt pans is 'Salt flower' (Solni cvet), crystals of salt that get hand picked, never touch the ground and build up only when there's no wind. That should satisfy the gourmet in you and the last 46km should satisfy the paddler in you. If not just turn around 180' and there's another 46km of wonderful coast in front of you. Bon voyage!

gz

sreda, 21. maj 2014

Slovenian lakes

If you would search for the list of the Slovenian lakes online, you would be really amazed at the 300+ hits you'd get in return. 321 to be exact. And if you are willing to paddle all of them there're some really obscure trips waiting for you.
First it would take you to numerous wetland 'lakes' that are as big or as small as 20m2. As the name wetland implies, gum boots are a must. Also you would need a decent sweep stroke because 20m2 is not very big. Then you would have to carry your kayak up to the Triglav lakes, there are seven of them, and the highest lies at an altitude of 2006m. I hope you're a playboater with strong legs. Bad for you if you're carrying a family canoe. If you're like me and have a tendency to drop things into the lakes (electronic equipment mostly) then make sure you stay on 50cm deep wetland territory and avoid the Družmirje lake with its impresive depth of 85m. 'Wild lake' (Divje jezero) would also be a bad choice in that case because of its sifon that was explored to a depth of 160m so far. And of course there are the elusive karst lakes that could be dry in the summer with a modest stream at best or frosen in the winter, but if you hit a sweet spot after the extensive rainfall in early spring or late fall, the Cerknica lake (Cerkniško jezero) fills up to its impressive 25km2 (up to 38km2) surface area.
So would I paddle all Slovenian lakes? No, not really. After using some common sense I limit myself to lakes that are big enough to make a short trip interesting and photogenic enough to please the eye (and the lens). If you're at a specific lake for the first time it's always useful to ask the locals if paddling there is somehow regulated. They can also point you to other interesting sights.


Since I spend a lot of time in Velenje it has become my no.1 destination for paddling. There were no lakes before the area of Šalek lake (Šaleško jezero) began to sink slowly just before World War 2 as a result of the coal industry. The second lake is Velenje lake (Velenjsko jezero) and the third is Družmirje lake also called Šoštanj lake (Družmirsko jezero/Šoštanjsko jezero; The village of Družmirje began sinking around 1975). Digging is continuing so the size of the lakes is not definite. The biggest of the three is Velenje lake, it has a perimeter of about 5km. Because it's one of the biggest lakes in the country it's interesting for recreational use. Sailors, divers and wind surfers are regular guests there. SUP, kayak and canoe paddlers share the water with them as well as fisherman, swimmers, swans and cormorants. The northeastern bank was and still is forest and as it sinks it forms a very special sight, the sunken forest. You can paddle above and touch the highest trees that still point out of the water. It's hard to stay unaffected if you paddle there in the evening light and have a bit of imagination. Once you have enough of the sunken forest maybe it's time to take a brake on the Floating city. This unique structure is a system of four geodesic domes made out of wood that was built by a group of local craftmen/artists better known for their Ondu wooden pinhole cameras. The platform is very cozy and if you end up there out of swimming season you have a good chance to be alone.










Ptuj lake (Ptujsko jezero) or the so called Sea of Ptuj (Ptujsko morje) is on the Drava river which has many dams that accumulate the water for power plants. One of the dams forms an impressive artificial lake that has an even more impressive backdrop, namely the oldest town in Slovenia, Ptuj. Ptuj was known as the roman town Petovia, but findings have shown that it was already inhabited in the stone age. The source doesn't say if the first settlers were using stone kayaks but you could ask in the tourist information centre. I'm sure they'll point you in the direction of the recreational centre which has a good approach to the water. Make sure you read and understand the zone and time chart as the area is divided into three sections - A, B and C. Zone A can be paddled from the 1st of June to the 1st of October and lies downstream from the put in ramp. Zone B is open from the 1st of May to the 1st of October and will take you upstream under the highway bridge and to the city of Ptuj. Zone C is closed for all crafts and spreads on the right riverbank 50-350m from the shore and in 100m radius from ornithological islands and electricity poles. Although you might wake up early, the birds were there before you so make sure you keep away from them. Once on the water you'll share the lake with flatwater racers, sailers, motor boaters, water skiers and wake boarders so take care in the high season. In case you get tired of paddling you can choose from running, cycling, beach volleyball, bird watching, culture or coffee. My suggestion would be paddling and coffee.






Cerknica lake (Cerkniško jezero) is (occasionally) the biggest lake in Slovenia, however you wouldn't believe it if you would visit it in the dry season. The terrain goes from forest, to thick grass, to a swampy plain, with the narrow stream Cerkniščica in the middle. Cerkniščica is the only surface inflow of the lake. Its flow is to small to fill up the entire lake of course but this is where the complex system of karst springs jumps in. The water comes in from several springs and after flowing underground for kilometers. It all sums up into a beautiful lake with the alps in the background. It's interesting that there's no outflow as the whole water sinks through the sinkholes again and returns to the ground. The local road goes around the lake so it's easy to choose where to put in your boat. When the water is high the roads just disappear into the lake. At the middle level (lets say 'normal' water level) you'd push yourself away from the shore and once you've freed yourself from the ground and grass contact you'd be free to find a way slightly above the vegetation that let's you imagine where the Cerkniščica is normally making its turns. When you cross it it looks like you're hitting an impermeable wall of speargrass still rising out of the water up to 2m high. But once you hit it the bow of your kayak opens a passage and the grass wall closes again at the stern. Only a bunch of surprised insects that fall on your foredeck and head are the witnesses that a kayaker went through. Another lake with similar character is Planina lake (Planinsko jezero). It's not full so often because the water progresses faster but when it fills up it gives you a unique view because of the trees that point out of the water. Sadly it had a very high water level this winter because of the icy rain storm that broke almost all the trees that provided enough surface for the ice coat to build on. The branches accumulated around the sink holes and prevented the water from flowing out of the field and the level rose up dramatically, flooding the houses and forcing people to move out for weeks, leaving the whole area without electricity. The firemen and the army had to intervene and the works are still going on. In the first weeks approaching and paddling was prohibited because of the number of curious people that stood in the way. Now that its all settled down the water will probably stay there until the early summer but the word 'discretion' comes to mind if you plan to paddle there.






Last but not least we have the Bohinj lake (Bohinjsko jezero) that's actually the biggest constant lake in Slovenia. Its inflow Savica is gathering water from Triglav lakes that flows over the 71m high Savica waterfall and then fills the lake on the west side. On the east side the outflow Jezernica confluences with Mostnica after 100m to form Sava Bohinjka that's also a known destination for whitewater paddlers. There are some sailing and rowing boats on the lake, open canoes, whitewater kayaks and a flatwater racing club that's known for its big and fast growing recreational paddling community. The club will hold the organisation of this year's Canoe marathon world cup in June. The lake is also known for its Iron triathlon (Triatlon jeklenih in August that combines paddling, cycling and running. All disciplines go uphill, except for paddling of course, although it might seem a bit uphill in the waves that competitors make at the start.The end of the race is a good 1200m higher than the start and you have to walk the final section back down again. The lake attracts a lot of tourists in the summer and gives you a cooler alternative than the sea. It's also a good place to combine paddling with mountaineering and mountain biking. Joggers will also appreciate the path that runs around the lake and forms a loop around 12km long.







The lakes of Slovenia seem to represent the country as a whole, not very big in size but definitely worth exploring either from the shore or from the paddlers point of view. There are so many gems waiting for you that you could spend years to get to know the majority of them. So why not start now? And let me know when you finish.
gz

ponedeljek, 24. marec 2014

Podeljena prva Modra vesla v Sloveniji - First Blue paddle (EPP Level 3) awarded

V soboto, 22.3., smo na Obali ocenjevali in podelili prva Modra vesla v morskem kajaku v Sloveniji. Obenem so to tudi prva Modra vesla v Sloveniji, ne glede na disciplino. Tri kandidate je skrutiniralo devet ocenjevalcev in opazovalcev in ker je bil to prvi tovrstni dogodek pri nas, smo bili na preizkušnji tudi ocenjevalci. Ocenjevanje smo vsi dobro prestali :)
On Saturday the 22nd of March we assessed the first ever level 3 awards in Slovenia. Three candidates were scrutinised by 9 assessors/observers and all 12 were happy at the end.

 Brez jopiča ostaneš doma - Without PFD you're staying at home 

 Vreme je bilo dovolj dobro in dovolj slabo za tak rang preverjanja, kandidati pa so pokazali veliko znanja in prizadevnosti. Veter je pihal z močjo do 3Bf, temperatura vode je bila dobrih 12'C, skozi nizko oblačnost je deloma deževalo, deloma pa tudi sijalo sonce - takorekoč idealno vreme.
The weather was good/bad enough with up to force 3 wind, 12'C water temperature and occasional sun but mostly rain. Paddlers delight.

Po dobrem veslanju, dobra pavza - Good paddling calls for good break

Naslednje preverjanje morskega kajaka bo najkasneje oktobra, ko bo pri nas mednarodno primerjalno ocenjevanje.
Next assessment in sea kayak will be in October on international benchmark if not sooner.

Lepa kulisa s poti nazaj - Scenic backdrop from our return

gz

torek, 14. januar 2014

Manj je več - Less is more

Če potrebujete GPS, lahko vzamete mojega.
Najdete ga na koordinatah: N45.blUb.blb E14.bluBluB

If you need a GPS unit you can take mine.
You can find it on: N45.blUb.blb E14.blUbBlu



gz

ponedeljek, 13. januar 2014

19. novoletni spust - 19th New Year's paddling

19. po vrsti smo se letos spustili po Savinji, v letnem času včasih poznanem kot zima.
19th Savinja descent took place this year in the season previously known as winter.

Video si lahko ogledate tukajVideo can be seen here.

Glavnina od 18 udeležencev
Majority of 18 paddlers

Vkrcavanje - Put in

Prireditveni prostor ob apnenici
Limekiln venue

gz