Hydromagazin articles

V novem Hydromagazin-u sta izšla članka o slovenskih jezerih (Slovenian lakes) in obali (Slovenian coast), ki ju lahko na blogu preberete v angleščini.

You can read about the Slovenian lakes and Slovenian coast in the new Hydromagazin . Follow the links to read the english version of the articles.

gz

Morski kajak, oprema - 2.del članka iz revije Kajak & Kanu

Morski kajak, oprema - 2.del

Pomembne so izkušnje in ne oprema, pravijo izkušeni. Ali pa tisti, ki jim brezpogojno zaupajo. Vsi ostali, vključno z mano, smo šli na svoji poti po tako imenovani učni krivulji, ki ima tudi svojo senco in sicer nakupovanje opreme. In če ne pazimo, se ta senca zlahka eksponentno zašili navzgor, kljub temu, da se je učna krivulja že zdavnaj nehala vzpenjati. Potem se ure in ure pogovarjamo o opremi namesto o doživetjih, doma pa imamo muzej navtične tehnike. Izkušeni pa medtem veslajo (veslamo?) naprej in to s katero koli opremo.

Seveda ima potrošnik v nas pravico izbirati, kam bo vložil svoj denar, na srečo pa je oprema pri morskem kajaku že tako napredna, da bomo po tehtnem premisleku težko brcnili povsem v prazno. Tudi če ne izberemo najboljše za svoje potrebe, je verjetno dovolj dobra za kvalitetno preživeti čas na morju. Če se vrnemo na kajak, ne glede na tip, izbiramo tudi med materiali, iz katerih je narejen. Vedno popularni in zelo obstojni polietilen je še vedno prva izbira morskega kajakaša pri nas. Ne samo da je najugodnejši, je tudi najbolj trpežen in skoraj neuničljiv. To še kako prav pride na bolj ostrih delih jadranske obale. Slaba lastnost je teža, saj je že prazen kajak skoraj dvakrat težji od žlahtno laminiranega kolega. Vendar se razlika porazgubi, ko ga polno naložimo in ostanejo nam samo še dobre lastnosti. Od polietilena naprej se cena dviguje, teža pa manjša. Steklena vlakna, diolen, kevlar in karbon v različnih kombinacijah določajo trpežnost, togost in ceno. Laminirani kajaki so tako praviloma daljši, hitrejši in bolje oblikovani, vendar moramo biti tudi mi bolje pripravljeni in tehnično podkovani, da bi prednosti sploh izkoristili. To pa zahteva svoj čas in privajanje na opremo in za nekoga pomeni del sezone, za nekoga pa več sezon in v tem primeru je težko pričakovati, da bo tak kajakaš izkoristil prednosti. Vse prevečkrat se gleda na hitrost in težo, pozabljamo pa, da je hiter tisti kajak, v katerem se dobro počutimo, smo sproščeni in stabilni. In če se s težo opreme zelo obremenjujete, pomislite, kaj je bolj smotrno – z večjim denarnim vložkom znižati težo kajaka za kilogram, dva ali pa shujšati za enako težo. Če ste v formi svojega življenja, potem se vam seveda opravičujem, na vsak način si zaslužite najboljše (najlažje, najdražje?). Večkrat pa smo sami sebi šibek člen.

Enako velja za vesla. Poleg materialov izbiramo dolžino in obliko lista. Osnovna oblika je podobna listu vesla za divje vode in s takim veslom veslamo bolj pokončno ob boku kajaka. Dolžina je do 220 centimetrov, z daljšim veslom se vesla nižje nad krovnico, kot pri zavesljaju v loku, list pa je daljši in ožji. Če ne veste, kaj vam bolj ustreza, izberite osnovno obliko dolžine 220 centimetrov, pa boste lahko veslali na oba načina. Če ste nižje rasti ali imate ožji kajak, je lahko veslo še krajše. Da izbira ne bi bila preveč enostavna, so poskrbeli tekmovalci tekem v oceanijskem kajaku, ki s 'surfski' kajaki preveslajo zelo dolge razdalje in pri tem uporabljajo žličke (wing paddle), tako kot mirnovodaši. Žlička ima zagotovo tehnično premoč pred klasičnim veslom, vendar nam ne dopušča malomarnosti in če uporabljamo tako opremo, je še toliko bolj pomembno, da smo tudi sami na višji ravni pripravljenosti. Izbiro tipa vesla pogojuje tudi tip kajaka, saj bo hiter kajak ostal hiter ne glede na veslo, počasen bo pa tudi s hitrim veslom še vedno ril po valu, ki ga sam ustvarja. Veliki povratek pa zadnja leta doživlja grenlandsko veslo, zobotrebec, ki mu ne bi pripisali visoke uporabnosti. Vendar videz vara, saj je tako kot prvi kajaki svoj razvojni višek doseglo že pred 4000 leti in čeprav se zdi, da ne zajame veliko vode, je površina zaradi dolgega lista večja kot pri klasičnem (evropskem) veslu. Odlično se obnese pri močnem vetru, omogoča več načinov eskimskega obrata in je zelo lahko in prožno. Najpogostejši obliki sta zahodno grenlandsko (presek lista ima obliko sploščene elipse) in aleutsko (aktivna stran lista je ploska, pasivna pa konveksna). Prvotno je bilo iz naplavljenega lesa, danes pa lahko izbirate med lesenim, lesenim laniniranim in karbonskim (dvo- in tudi trodelnim). S toliko podatki sem najbrž izdal svojo nagnjenost do grenlandskega vesla, s katerim zadnji dve leti vodim, učim in rešujem turiste, klasično veslo pa uporabljam kot rezervo, ki je med drugim obvezen del opreme morskega kajakaša.

Pa smo pri rešilnem jopiču. Pisanja o tem sem se kar malo bal, saj ne bi rad izlil vsega žolča ob tej temi. Menim, da je jopič nujno potreben, koristen in bi moral biti obvezen, tako kot čelada na divji vodi in rešilni pas v avtomobilu. Zmrazi me, ko vidim fotografije kajakašev, ki se v morskem kajaku razkazujejo brez jopiča in tako morebitnega začetnika ali nepoznavalca zavajajo z iluzijo, da pač ni potreben. In tisti, ki razlagajo, da jim je v jopiču vroče in da ni udoben, bi morali verjetno kupiti ustrezen jopič, zavedati pa bi se morali tudi, da jim ob morebitni nesreči ne bo več vroče, še vedno pa jim bo neudobno. Bog ne daj (Pozejdon, seveda)! Ob tem naši jopiči sploh niso rešilni jopiči (life jacket), ampak plovni pripomočki (personal flotation device), zato se moramo zavedati, da nam ob morebitni nezavesti ne bodo obdržali glave nad vodno gladino. Vsak jopič nam bo dobro služil, od tekmovalnega do divjevodaškega, v primeru, da ga kupujemo na novo za morski kajak, pa bomo verjetno izbrali takega z žepi. Ob nesreči imamo namreč zares pri sebi le stvari, ki jih nosimo na sebi. Praviloma je to piščalka, dokument, mobilni telefon in/ali VHF postaja, 'čelka' ali svetlobna palčka, signalno zrcalo, 'frutabela', kompas, v morsko kajakaškem razvitem svetu pa še signalna raketa in vodotesna beležka ter svinčnik – za pisanje seznama 'ne pozabi' ali haikuja o morskem kajaku.

Preostalo opremo imate vsaj deloma že doma, sploh če ste že veslali, kampirali in potovali peš ali s kolesom. Delim jo v skupine obleka, kuhinja, spanje, varnost ter tehnika in navigacija. Obleka se deli na kajakaško in 'civilko', slednje pa je bolj malo. Za veslanje se oblečemo glede na temperaturo vode, aktivna majica z dolgimi rokavi in hlače, anorak s kratkimi rokavi in jakna s kapuco pa že poskrbijo za dovolj možnih kombinacij. Če veslamo celo leto ali v hladnejših vodah, je suha obleka nepogrešljiva. Ne pozabite na glavo, na katero sodijo klobuk ali kapa, sončna očala in krema z zaščitnim faktorjem. Lepo se je z dopusta vrniti z barvo, še lepše je ne dobiti bolezenskih sprememb kože. Dermatologi so si edini, da je sončenje ignorantsko in da se poškodbe kože zaradi sonca tokom življenja seštevajo in se lahko na koncu odrazijo na neljub način, vi pa kakor mislite, da je prav.

V mirnih in toplejših pogojih zadostuje najlonska krovnica, v valovitem in hladnem morju pa neoprenska. Obutev naj omogoča tudi izstop na ostrih skalah. Za bivakiranje ali v primeru vremenskega preobrata moramo vzeti s sabo dovolj rezervne obleke ter dežno jakno in hlače, lahko pa to nadomestimo tudi s kajakaško obleko, čeprav je to manj udobno.

Kuhinja je zelo asketska in vsaj pri meni omejena na gurmanske užitke, ki so pakirani v vrečke. Dehidrirano hrano dobite že v vseh možnih okusih, predpripravljen obrok pa vrelo vodo v celoti vpije, tako da prihranimo vodo, plin in čas. Prav tako vam vrečke ni potrebno pomivati. Če imate drugače uravnoteženo prehrano, vam en teden iz vrečke ne bo prav nič škodil, če pa ne, vas pa tudi teden gurmanstva ne reši. Osebno čas, ki ga ne zapravim s kuho, raje porabim za laži o tem, koliko metrski valovi so bili na prejšnji turi.

Spanje je z napihljivimi blazinami in majhnimi, a toplimi, spalkami lahko zelo udobno. Potrebujete le nekaj ravnine ali drevesi, če prisegate na visečo mrežo. Zaradi manjše vlage je spanje pod drevesi na splošno dobra ideja, saj lahko pomeni razliko med zmrzovanjem in odpiranjem spalke. Če srečate domačine, je nujna komunikativnost, ki vam lahko priskrbi nepričakovan luksuz vodoravne površine, prehrambne dodatke in aktualno vremensko napoved. Običajno so otočani bolj gostoljubni od celinskih rojakov. Šotor se uporablja ob slabem vremenu ali pa če si plažo delite s komarji.

Varnost nam poleg jopiča in signalnih sredstev povečajo že omenjeno rezervno veslo, paket prve pomoči, črpalka za vodo, napihljiva opora za veslo in vlečna vrv. Prva pomoč naj bo prilagojena poškodbam, ki lahko nastanejo v morskem okolju – zvini, zlomi, vreznine, opekline, alergije ... Črpalka za vodo in opora za veslo nam prideta prav pri samoreševanju, čeprav to pomeni, da smo zanemarili prvo pravilo varnosti, da ne veslamo sami. Reševanje v paru ali skupini je namreč boljše in hitrejše, najbolje pa bi bilo, da veslamo vsaj v trojici. Vlečna vrv se uporablja pri vleki onemoglega in še večkrat za sušenje obleke. Če nimate sistema za morski kajak, je dobra tudi reševalna vrv za divjo vodo. V primeru da 'surfate' na valovih ali veslate in rešujete v razburkanem morju, čelada nikakor ni odveč.

Pod tehniko in navigacijo spadajo fotoaparati in kamere, ki postajajo vse manjši in boljši, imajo pa slabo lastnost, da na fotografiji ali posnetku naša junaštva ne izgledajo tako dramatično, kot se jih spomnimo. Dobro je, da tehniko vodotesno zapakiramo in privežemo, saj so lahko izgube zelo čustveno in finančno boleče. Tranzistor vam bo povedal kakšno bo vreme in da so tudi v drugih državah politiki pokvarjeni. GPS je dober pripomoček, vendar ne bi stavil, da bo deloval, ko ga res potrebujete, raje se naučite uporabljati kompas in karto, ki je lahko navtična ali pa tudi topografska, saj kajakaša bolj kot globina zanima relief in poraščenost terena. Karta v vodotesnem ovitku in kompas naj bosta vedno pri roki.

Če ste obsedenec z opremo, potem je morski kajak pravi šport za vas in ko boste naslednjič pakirali za potovanje, do zadnjega ne boste vedeli, ali bo kajak lahko vse pogoltnil ali bo kaj ostalo v avtu. Na srečo je večina teže v hrani in vodi ter se tako z dnevi manjša. Naslednjič pa še o tehniki veslanja, nekaj več o reševanju ter prednostih in nevarnostih morskega kajaka.

Celo številko najdete na povezavi - Junij 2014

Ostala članka iz serije: Morski kajak, 1.del in Morski kajak, 3.del.

Gregor Zadravec

Morski kajak, razvoj in oprema - članek iz revije Kajak & Kanu

Morski kajak, razvoj in oprema

Morski kajak se tudi pri nas bolj in bolj uveljavlja kot prostočasna dejavnost, ki nam v današnjem času nudi še kako potrebno vez z naravo in je odlična protiutež 'civilizaciji'. Seveda ne moremo govoriti o neki množičnosti, saj je sam šport preveč dolgotrajen in navidez celo monoton za širšo publiko, na srečo pa nam to zagotavlja, da z morskim kajakom ne bomo nikoli čakali v vrsti.

Kajak sam, so prvi uporabljali Inuiti in Aleuti pred dobrimi 4000 leti in je bil vedno lovski čoln. Paradoksalno ga danes večinoma uporabljamo kot transportnega, oziroma kot sredstvo za premagovanje velikih razdalj na morju. Prvi kajakaši pa so ga uporabljali tiho in hitro, na kratke razdalje, v sovražnih razmerah ledeno hladnega morja, kjer so prežali na tam živeče živali. Bili so zelo uspešni lovci, ki so z mesom svojega plena nasitili družine, s kožami pa oblekli ne samo sebe ampak tudi ogrodja novih kajakov, ki so jih izdelovali iz materialov, ki so jim bili na voljo – naplavljenega lesa, kosti, usnjenih vrvi itd. Za transport ljudi in surovin so uporabljali druge tipe čolnov, naprimer baidarko, ki se danes spet pojavlja v modernejši izvedbi nekaterih proizvajalcev in je stabilnejša od kajaka in zmore prepeljati večja bremena. Pogosto so se v baidarki prevažale cele družine.

Za rekreacijo in turizem se v tej zgodnji fazi ljudje pač niso zanimali in tako je moral kajak počakati kar nekaj časa, da ga je pustolovec John MacGregor, bolj poznan kot Rob Roy, sredi 19. stoletja v Angliji začel uporabljati iz užitka, ne pa iz nuje. Leta 1866 je svoja doživetja izdal v knjigi 1000 milj v Rob Roy kanuju. Šlo je seveda za kajak, saj je uporabljal dvolistno veslo, veliko pa je s svojim 'kanujem' tudi prejadral. Njegovo vodilo je bilo, da smo s hojo omejeni z vsako reko in morjem, v jadrnici z vsako plitvino in kopnim, v kanuju pa je mogoče veslati, jadrati, ga nositi ali vleči preko kopnega in vode.

Na našega Rob Roya smo slovenci potem morali počakati še skoraj sto let, ko sta se na Jadran prvič dokumentirano podala g. Karlo Kocjančič in g. Albert Stavžik. Da prav ste prebrali, takrat so bili kajakaši še gospodje. Leta 1934 sta s Klepperjevim zložljivim kajakom potovala od Boke Kotorske do Rogoznice, prigode pa je kasneje objavil Naš rod. Tako sta začela serijo 'ludih slovencev', ki so praviloma v paru, kasneje pa tudi sami, veslali po Jadranu. Žal so se v spominu javnosti ohranila samo tista potovanja, ki so bila popisana v časopisih in revijah. Leta 2003 sem bil z Andrejem Predinom ml. del take naveze. Od Korčule do Kraljevice sva preveslala približno 450km in za najino takratno (ne)izkušenost se je odprava zelo dobro iztekla. Ob primerjavi z ostalimi, pa najini kilometri precej izvodenijo. Omenimo nekaj takih potovanj:

Jure Čeh in Uroš Hrastnik, 1303km, Igoumenitsa (GR) – Monfalcone (I), 1998;

Marin Medak, 1400km, Savudrija (HR) – Zakintos (GR), 2010;

Fedja Marušič, 5000km, Ljubljana – Solkan (seveda čez Savo, Donavo, Črno morje in Jadran), 2011.

Gore zapiskov, ki samevajo v dnevnikih ostalih pustolovcev, ki svojih prigod niso delili z javnostjo lahko samo slutimo. Velikokrat sem se namreč že pogovarjal s posamezniki, ki na leto ali celo večkrat letno preveslajo nepredstavljive razdalje, pa o tem ne izve nihče.

O resnem arhivu zaenkrat še ne moremo govoriti, zagotovo pa lahko dostopni spletni mediji in socialna omrežja že kažejo širšo sliko morskega kajakaštva. Tako lahko vidimo, da se je iz udarnih posameznikov razvila manjša skupnost kajakašev, ki so se prej odpravljali na nekajdnevna potovanja 'ob zaključku sezone', zdaj pa so se temu pridružili še vikendi, medtem ko se sezona pravzaprav nikoli ne konča in se ob primerni opremi nadaljuje tudi pozimi. Ali kot pravi pregovor – ni slabega vremena, so samo neprimerna oblačila.

Temelj opreme morskega kajakaša je seveda morski kajak. Ta se v zadnjih štirih tisočletjih ni bistveno spremenil, kar je še en kompliment staroselcem. Dolžina je nekje od 4,5 do 6m, pri nas večinoma dobrih 5m, širina pa od 50 do 60cm. Razmerje med dolžino in širino odloča o končni in potovalni hitrosti, oblika kalupa pa o stabilnosti in agilnosti kajaka. Krov je funkcionalen, z obodnimi vrvicami za katere se lahko držimo ob reševanju in elastikami za shranjevanje rezervnega vesla. Čiste linije ne lovijo vetra in valov. Nekateri imajo že vgrajen kompas, ki je spet pogreznjen v obliko krova in tako zaščiten pred poškodbami. Ker so kajaki namenjeni potovanju imajo seveda vodotesne komore v kljunu in repu, v katere lahko dostopamo skozi odprtine na krovu. Volumen povprečnega kajaka sprejme več prtljage, kot bi si je želeli vleči s sabo. Pravila so enaka kot pri potovalnem kolesarjenju – s seboj lahko vzamete kar želite, vendar boste morali to težo poganjati z lastno močjo. In čeprav je to relativno enostavno, ko že drsite po vodi, ne gre pretiravati, saj z dodatno težo pride večji ugrez (manjša potovalna hitrost) in zmanjšana sposobnost manevriranja. Pri manevriranju pride do izraza tudi oblika kalupa in ukrivljenost kljuna in repa (rocker), podobno kot pri smučeh, surf deskah ipd.. Kajaki z večjo ukrivljenostjo se lažje obračajo in zavijajo in praviloma zato ne potrebujejo krmila, velikokrat pa imajo skeg. Skeg je pogrezljiv smernik, ki nam omogoča veslanje bočno na veter ali z vetrom, če je spuščen do konca. Krmilo pa potrebujejo predvsem daljši in v vodi bolj plosko ležeči kajaki, ki ne zavijejo hitro vendar zato toliko bolje držijo smer. Upravljanje krmila je zelo enostavno saj je zvezano s pedali, ki so istočasno tudi opore za noge. Spuščenost skega nastavljamo z drsnikom, ki je nameščen ob prirobnici in zahteva nekaj več občutka in izkušenj z veslanjem v vetru.

V zadnjem času se je izoblikovalo nekaj tipov morskih kajakov, ki določajo plovbne karakteristike in namen uporabe. To so rekreativni ali vstopni, 'rockhopper', ekspedicijski, ultra-hitri morski kajak in grenlandski kajak.

Rekrativni morski kajak ima vse prvine morskega kajaka, le da je krajši in širši. Je bolj stabilen in je idealen za prvi stik s športom, družinske člane in krajše garaže. Napreden morski kajakaš ga zna ceniti zaradi njegove okretnosti in je za svojo nižjo ceno pravzaprav neprecenljiv, saj ko ga enkrat imate, niste več pešec ali plavalec, pač pa kajakaš.

Rockhopper je morski ekvivalent rodeo kajaka na divjih vodah. Ima zelo velik roker in plosko dno, tako da se izredno hitro obrne (zavije). To je še kako koristno pri surfanju na valu ali pri odkrivanju zelo razčlenjene obale. Slabše se obnese pri dolgih potovanjih, vendar še vedno dovolj dobro, da je lahko edini kajak, ki ga imate.

Ekspedicijski kajak ustreza klasični predstavi morskega kajaka. Nosi lahko ogromno opreme, je hiter in odporen na valove in veter. Primeren je za večdnevna potovanja z veliko prtljage.

Ultra-hitri kajak ima značilen visok in navpično odsekan kljun ter krmilo. Vodna linija je enaka celotni dolžini in njegova potovalna hitrost je bistveno višja od ostalih morskih kajakov. Vsi novi časovni rekordi so bili postavljeni z UH kajakom, okrog Irske in Avstralije naprimer.

Grenlandski kajak v sodobni izvedbi posnema prve kajake. Ima zelo majhen volumen in je odličen za različne vrste eskimskih obratov. Poleg teh je primeren še za dnevne izlete z malo prtljage. Število uporabnikov že nekaj let strmo narašča. Vesla se z grenlandskim veslom, o tem in drugi opremi pa v naslednji številki.

Celo številko najdete na povezavi -  April 2014

Ostala članka iz serije:  Morski kajak, 2.del in Morski kajak, 3.del.

gz

Barvna vesla, članek v reviji Kajak & Kanu

Barvna vesla

Če niste ravno priveslali s samotnega otoka, kjer ste prebili zadnjih nekaj let, ste za Barvna vesla gotovo že slišali. Verjetno ste si na spletni strani Kajakaške zveze Slovenije celo prebrali, da je to petstopenjski sistem ocenjevanja tehnične pripravljenosti kajakaša. Na ogledu katere izmed tekem se vam je v rokah mogoče znašel letak, ki vam je pojasnil, da so stopnje pri nas označene z barvami, ki jih osvajate od rumenega in zelenega začetnika, preko modrega kompetentnega, do rdečega naprednega kajakaša in na koncu vse do črnega eksperta. Vsi tisti, ki pa v svet kajaka samo pomolijo nos v obliki enournega vodenega veslanja, pa že osvojijo prednivo, belo veslo, ki pomeni dober štart v odlično zastavljen sistem, bistveno boljši od štarta, ki smo ga imeli samouki v preteklosti, medtem ko smo po brzicah plavali za svojo opremo. Sistem vas ne samo nauči veslati, temveč vam privzgoji tudi skrb do okolja, poveča varnost in vas poveže s somišljeniki po evropskih državah članicah sistema Euro Paddle Pass (EPP).

Sistem seveda ni namenjen samo samoukom. Najtrši izmed njih, se bodo še vedno veslanja lotevali sami in si tako podaljševali učni proces. Pametnejši si bodo izbrali učitelja ali šolo kajaka, ki jih ne manjka, po novem jih je pa tudi že kar nekaj kvalificiranih za ocenjevanje začetnih nivojev. Veliko koristi so s sistemom pridobili vsi rekreativci, ki so ali prestari za tekmovalni šport ali pa jih to niti ne zanima. Prvi in drugi nivo, rumeno in zeleno veslo torej, nauči začetnika solidnih osnov. Rumeno veslo je mogoče opravljati v kanuju, kajaku za divje vode, mirnovodašu, morskem kajaku itd. Zeleno veslo že loči med kajakom in kanujem, saj je tehnika že bolj specifična in gre za pripravo na tretji nivo, modro veslo. Na tej stopnji govorimo o kompetentnem kajakašu, ki se brez težav vključuje v vodene izlete, šole in spuste. Pomembno je tudi to, da se modro veslo deli na discipline in da je imel kajakaš dovolj časa, da se je na to pripravil in si potrdil, da ga neka disciplina res zanima. V tej disciplini se bo lahko razvijal naprej vse do črnega vesla, če bo to želel. Ne gre pa zanemariti dejstva, da s tem ko vemo, da obstajajo še druge discipline, naraste tudi verjetnost, da se bomo z njimi ukvarjali. Najbrž ne na enako visokem nivoju, pa vendar, zakaj bi se omejevali na eno disciplino, če lahko doživimo nekaj novega povsod kamor gremo. Na morju veslamo v morskem kajaku, na jezeru odprti kanu ali kajak za mirne vode, ob divji vodi pa kajak za divje vode. Osnove tehnike so namreč univerzalne, ostalo pa v mejah naše domiselnosti in ko z malo distance pogledamo na sistem, vidimo mozaik kanuizma in kajakaštva, ki nas čaka.

Tako kot so discipline del kajakaškega športa, tako so Barvna vesla del EPP sistema, ki se je začel v Evropi graditi pred desetimi leti, Slovenija pa je bila ena od ustanovnih članic. Nastal je iz potrebe primerljivosti znanj kajakašev, ki dobijo s tem tudi možnost, da svoje znanje dopolnijo v drugih državah. Tako ni več vprašanje kako dober je nekdo, temveč se na podlagi doseženega nivoja enostavno vključi v proces vadbe ali voden izlet. Nekatere države so šle še dlje in za izposojo opreme zahtevajo določeno kvalifikacijo, s tem pa zmanjšajo možnost poškodb kajakašev in izgube ali uničenja opreme.

Sistem se ni postavljal z nule, temveč je oprt na že prej razvite in v praksi uspešne modele usposabljanja in izobraževanja. Znanje in izkušnje članice prinašajo v discipline, ki jih same uspešno predstavljajo. Ogrodje tehnike in zahtev se potem znotraj temeljne skupine (core group) poenotijo in rezultat je 'framework', ki ga članice uporabljajo pri svojem delu. Framework oziroma tehnično ogrodje še ni samo po sebi standard. Standarde določa vsaka država po svoje, glede na svoje okolje in potrebe, edini pogoj je, da so standardi vsaj tako visoki, kot je to določeno v ogrodju. Nekatere države potem dodajo tehnične prvine ali reševanje in podobno, da se njihov državni standard prilagodi okolju. Seveda pa temeljna skupina skrbi za to, da se ohrani pet nivojev, ki naraščajo sorazmerno. Letno se skupina sestane približno dvakrat, prvič na sestanku, kjer se urejajo teoretične zadeve, drugič pa na primerjalnem dogodku (benchmark event). Takrat se teorija prelije v prakso, država gostiteljica poskrbi za kandidate, ki jih potem skupaj ocenjujejo ocenjevalci iz vseh držav EPP. S tem se na terenu odpravljajo napake, vpeljuje se boljša praksa, bodoči ocenjevalci pa so prisotni kot opazovalci in sogovorniki v debati. Slovenci smo bili do zdaj prisotni na primerjanju v Angleseyu in Copenhagnu, jeseni pa ga bomo organizirali pri nas in sicer na nivoju modrega vesla v disciplinah, ki jih lahko ocenjujemo in seveda organiziramo, glede na naše razmere. Pravkar teče proces zveznih primerjalnih dogodkov, ki bo pokazal v katerih disciplinah imamo dovolj zainteresiranih kandidatov. Tako smo morski kajak že ocenjevali v okviru prvega primerjalnega dogodka pri nas, posledično imamo v Sloveniji tri nove morske kajakaše z modrim veslom, ki so tudi prvi trije modri v Sloveniji nasploh, ne glede na disciplino. Trije modreci, torej :) Upam, da jih bo jeseni še več, poleg morskega kajaka pa pride v poštev še kajak na divjih in mirnih vodah, morda pa tudi slalom in spust.

Če primerjam izhodišče za uvedbo takega sistema pri nas, z drugimi državami, so seveda številne razlike. Najceneje so jo odnesle države, ki so podoben sistem že imele, sploh Velika Britanija. Njihov petstopenjski sistem zvezdic (BCU Star system) je brand sam po sebi in zato je tudi eden od temeljev EPP sistema. Njihovi kajakaši se s sistemom identificirajo in ga imajo skoraj za statusni simbol. To gre pripisati številčnosti in tradiciji. Drugi, ki pristopajo na novo (Finska) ali si želijo bolj pregledno urediti stari sistem (Nemčija), imajo seveda več dela. Dejavnikov je kar naenkrat več in treba je najti rešitve, ki so pogodu tako končnim uporabnikom, kajakašem, kot tudi ponudnikom izobraževanj, učiteljem kajaka in ocenjevalcem. V tem primeru je skoraj lažje postaviti nov sistem, kot drastično spreminjati starega. V takem položaju se je znašla tudi Slovenija, ki pa od prej ni imela sistema, ki bi rekreativca ali netekmovalca uvrstil na vrednostno lestvico. Tako so bili kajakaši odvisni od tega po kako kvalitetnem učnem programu so se izobraževali v šoli kajaka. Če so potem prehajali iz šole v šolo, so se bili primorani upirati na grobe opise kot so začetnik, napredni kajakaš in podobno. Tukaj Barvna vesla prinašajo več reda, skupaj z izobraževanjem učiteljev in ocenjevalcev (ki so velikokrat ista oseba) pa se enoti tudi program šol kajaka.

Veliko vlogo pri popularizaciji sistema ima obveščanje in osveščanje in glede tega sodi Slovenija v sam vrh EPP. Do zdaj smo pripravili izkaznice, letake in zgibanke za kandidate ter navodila za ocenjevanje in predavanja za učitelje in ocenjevalce. Lani je Šport TV (Lebar in Peternel) posnel šest prispevkov v okviru oddaje Kajak Kanu Magazin, ki predstavijo sistem in vsako disciplino posebej. To pa je nekaj kar si na takem nivoju do zdaj še niso 'privoščile' niti večje članice EPP. Blizu je Finska, ki je za promocijo posnela kratek prispevek, ostale članice pa uporabljajo druge kanale, predvsem splet. Z obveščanjem smo tako v dobrem letu prešli fazo 'Kaj so to Barvna vesla?' in vstopili v fazo 'Kdaj lahko pridobim modro veslo?'. Zato bodo Barvna vesla prisotna tudi v okviru akcije Voda za vedno, na Ljubljanici in v Solkanu bo možno opravljati nivoje do zelenega vesla in se tako že delno pripraviti na modro veslo. To je za vse, ki v projektu sodelujemo velika spodbuda in potrditev, da smo na pravi poti, zato upam da se v čim večjem številu vidimo naprej na Vodi za vedno, potem pa širom rek, jezer, morja, disciplin in barv vesel. 

Celotna številka je na tej povezavi - April 2014

gz